Matthias Prüger, Manuel Rauwolf in Ulrike Wetzel, trije arhitekti, ki so kasneje ustanovili prakso, imenovano allergutendinge, so lahko ponosni na to, od takrat, ko so bili še študenti na Univerzi Bauhaus v Nemčiji. Govorimo o letu 2012, ko so oblikovali stvar, imenovano Seelenkiste, ki se precej prevaja kot Spirit Shelter.
Duhovno zavetišče je majhna zgradba s samo 8 kvadratnimi metri bivalnega prostora in je bila zasnovana tako, da služi kot neke vrste meditacijsko zatočišče, kjer lahko ljudje stopijo v stik z okolico. Obstajajo raziskovalni oddelki, kjer lahko uporabnik uporabi orodja za odkrivanje sveta in divjine, ki ga obdaja, in spalni del, kjer se lahko sprostite, meditirate in razmišljate.
Z drugimi besedami, uporabnik uporablja to kompaktno strukturo, da raziskuje sebe in svet okoli sebe, bodisi z orodji ali z introspekcijo in meditacijo. Majhnost strukture zagotavlja boljšo povezavo z okolico.
Zavetje je oblikovano po delih. Pritličje je majhen življenjski prostor, zgornja etaža je študijsko območje in med njimi posteljo / spalni prostor. Sprednja stena se zloži, da postane majhen krov, streha pa se odpre tudi v naravni svetlobi in omogoča uporabniku, da opazuje okolico.
Notranjost je minimalno opremljena. Pohištvo je zelo preprosto in osnovno, ni nobenih nepotrebnih elementov, temveč je vgrajeno veliko prostora za shranjevanje, ki zagotavlja dobro organizirano okolje, kjer ima vse svoje mesto.
Duhovno zavetišče je mobilno. Leseno konstrukcijo okvirja lahko razstavite in nato transportirate na želeno mesto. To ni dom in ne celo poletni umik. To je eksperimentalna struktura, namenjena prenosu ideje.
